"Pot do prave sreče"

Vsi hrepenimo po sreči, žal pa večina ljudi zmotno verjame, da je ta odvisna predvsem od zunanjih okoliščin. Zato bi radi v čimkrajšem času zaslužili čimveč, radi bi bili priljubljeni, želimo, da se drugi obnašajo v skladu z našimi pričakovanji in smo veliko pripravljeni narediti za relativno kratkotrajne užitke, ki jih prinašajo nakupovanje, hrana, pijača, kajenje, spolnost ipd. Vse to nam verjetno res prinese kratkotrajne trenutke sreče, a kaj ko se po tem spet pojavi občutek praznine, ki ga je ponovno treba z nečim zapolniti. Poleg tega ima taka življenjska naravnanost precej negativnih stranskih učinkov. Spodbuja hitenje, površnost v odnosih, medsebojno primerjanje in tekmovalnost, posledično čustveno in včasih tudi fizično nasilje, nenasitno potrošništvo in številne druge odvisnosti. Kaj res verjamete, da je to prava pot do sreče?

Učitelji v Šoli čustvene inteligence verjamemo, da je človek lahko srečen, četudi zunanje okoliščine niso vedno take, kot si jih želi. Zunane okoliščine seveda niso povsem nepomembne, vendar nam same po sebi ne morejo prinesti prave sreče in izpolnjenosti. Bolj kot zunanje so pomembne okoliščine v človekovi notranjosti. Pravimo jim samosprejemanje, samozaupanje in samospoštovanje. Tem trem je treba dodati še optimizem in sposobnost ustvarjanja sproščenih, odkritosrčnih in pravičnih odnosov, tako v družini kot službi in krogu prijateljev. Ključ do prave sreče so torej dobri odnosi – do sebe, do drugih ljudi (zlasti bližnjih) in do narave. Vsi ljudje globoko v srcih hrepenimo po takih odnosih, žal pa jih le redko kdaj znamo na tak način vzpostavljati in ohranjati. Te umetnosti nas niso naučili ne doma ne v šolah, ki smo jih obiskovali. Zato še danes ne vemo prav dobro, kako izraziti čustva in občutke, ne da bi škodovali sebi in drugim; kako se postaviti zase na sprejemljiv način; kako sprejeti poraze in izgube in se učiti iz njih; kako se posloviti od preteklosti in se smelo zazreti v prihodnost; kako se vživeti v druge, ne da bi izgubili sebe; kako se, težavam navkljub, veseliti življenja.

»Plavanja v toku življenja« smo se nevede učli v okolju, v katerem smo odraščali. Čustveni, miselni in vedenjski vzorci, ki smo se jih navzeli v primarnem okolju, nimajo velikega vpliva samo na naše življenje, temveč tudi na ožje okolje in zanamce. Zato je dokaj nerazumljivo, da smo se tej plati življenja resneje začeli posvečati šele konec prejšnjega stoletja. Produkt tega raziskovanja je nastanek izrazov kot sta čustvena pismenost in čustvena inteligentnost. Seveda bi se dalo na dolgo in široko razpravljati o ustreznosti omenjenih izrazov, a bolj kot to se nam zdi pomembno, da se posvetimo praksi. Pomembno je, da začnemo na novo spoznavati sebe, svoje prave motive, odzive, čustva, svoje resnične potrebe in da izboljšamo temeljni odnos – odnos do sebe. Dokler človek ne bo sprejel in razumel sebe, svojih čustev, njihove funkcije in še globljih gibal, ne bo zares razumel ne drugih ljudi in njihovih čustev ne sveta, v katerem živimo.

Pot do prave sreče je pravzaprav pot do sebe in drugih. To pot lahko imenujemo tudi čustveno opismenjevanje ali zdrav osebni in duhovni razvoj. Zares srečni bodo le tisti, ki so odprti do življenja, takšnega kot je ter so se pripravljeni učiti in rasti. Tako kot smo se naučili brati in seštevati, lahko postanemo tudi čustveno pismeni. Zato je čustveno opismenjevanje eden od najbolj pomembnih in vznemirljivih projektov, pred katere nas postavlja življenje. Ste pripravljeni nerediti ta korak in stopiti na pot, ki vas bo pripeljala do prave sreče? Za začetek priporočamo program Umetnost ravnanja s čustvi.

Brane Krapež